Kaj se dogaja?
Teleskopa sta opazovala — ledena telesa daleč za Neptunom.
Transneptunski objekti krožijo okoli Sonca za Neptunom. Mnogi so majhni, ledeni in tako šibki, da jih niti najobčutljivejši teleskopi na Zemlji ne vidijo. Hubble in Webb sta skupaj proučila 27 na novo odkritih teles. Najmanjše med njimi meri približno pet kilometrov v premeru. Na posnetkih niso podrobne krogle, temveč drobne svetlobne točke, ki jih je treba natančno izmeriti.
Kako in zakaj?
Vidna in infrardeča svetloba skupaj razkrijeta več o njihovi barvi in površini kot en teleskop sam.
Hubble opazuje vidno, Webb pa infrardečo svetlobo. Skupaj razkrijeta barve in lastnosti površine bolje kot vsak teleskop posebej. Ekipa je primerjala dve skupini: telesa na razmeroma mirnih, skoraj krožnih tirnicah in telesa z bolj podolgovatimi ter nagnjenimi tirnicami. Izraza »hladni« in »vroči« tukaj opisujeta gibanje po orbitah, ne temperature teles.
Kako to vemo?
Raziskovalci so preučili barve, velikosti in orbite 27 na novo odkritih teles.
Raziskovalci so merili barve, velikosti in tirnice zelo šibkih objektov. Presenetilo jih je, da so barvna razmerja najmanjših teles podobna razmerjem pri večjih članih istih skupin. Našli so tudi manj drobnih teles, kot so napovedovali nekateri modeli. To ne pomeni, da so modeli neuporabni, temveč da jih je treba izboljšati. Vzorec je pomemben korak, ni pa popis vseh teles za Neptunom.
Zakaj je to pomembno?
Takšna telesa lahko ohranijo sledi zgodnjega nastajanja planetov.
Ta telesa so lahko ostanki časa, ko so se iz prahu in kamenčkov gradila večja telesa, še preden so nastali planeti. Daleč od Sonca so spremembe počasnejše, zato njihove površine morda hranijo stare sledi. Primerjava barv in števila teles znanstvenikom pomaga preverjati zgodbo o zgodnjem Osončju: kako so nastali planeti in kako so se spreminjale njihove orbite.
Majhna telesa kot arhiv Osončja
Za Neptunom krožijo ledena in kamnita telesa, ki niso zrasla v velike planete. Njihova površja in tirnice lahko hranijo sledi iz časa nastajanja in premikanja planetov. Dva teleskopa nista potrebna samo za lepšo sliko: Hubble in Webb zaznavata različne valovne dolžine, zato je isti objekt lahko različno svetel v vidni in infrardeči svetlobi. Primerjava daje podatke o velikosti, temperaturi in površinskem materialu, vendar z občutnimi negotovostmi.
Merjenje je zahtevno, ker so ti svetovi majhni, hladni in zelo oddaljeni. Njihov položaj na nebu se počasi spreminja, zato je treba opazovanja časovno uskladiti. Ena svetla točka ne pove neposredno, ali je telo povsem okroglo, kakšen je relief ali kaj leži pod površjem. Astronomi primerjajo več barv in podatke o tirnici, nato pa ugotovitve preverjajo z laboratorijskimi spektri ledu in drugih snovi.
Pomen ni le v odkritju dodatnega objekta. Porazdelitev velikosti, barv in tirnic celotne populacije pripoveduje o trkih in gravitacijskih vplivih v mladem Osončju. Če se model nastanka planetov ne ujema z resničnim številom in vrstami oddaljenih teles, ga moramo izboljšati. Majhna telesa so torej arhiv, ki ga beremo šele s kombinacijo neodvisnih meritev.
Izvirna ilustracija NZM · Viri: NASA
Še ena pomembna podrobnost
Že izraz »ledeni svet« lahko zavede: pogosto ne vemo natančno, katere vrste ledu pokrivajo površje, rdečkasta ali temna barva pa je lahko posledica sevanja, ki je spremenilo organske snovi. Površje ni nujno enako notranjosti. Astronomi zato spektre primerjajo z laboratorijskimi vzorci in preučujejo vpliv kozmičnega sevanja na zunanje plasti. Tirnica daje drugačen namig: iztegnjena ali nagnjena pot lahko priča o starih gravitacijskih srečanjih. Vsak podatek ima več možnih razlag. Ko skupaj pogledamo barvo, sij, temperaturo in tirnico, je zgodovina oddaljenega telesa manj negotova.
Mnoga transneptunska telesa smo odkrili šele v zadnjih desetletjih, zato za nekatere tirnice še nimamo dovolj dolgega niza opazovanj. Boljša pot omogoča zanesljivejše načrtovanje prihodnjih meritev. Šele nato lahko drobne spremembe sijaja povezujemo z vrtenjem ali površjem.
Pojmi
— telo, ki kroži okoli Sonca dlje kot Neptun.
