Ledeniki pospešujejo izgubo ledu na Grenlandiji in Antarktiki

Kaj kaže najdaljši niz podatkov?

Mednarodna skupina IMBIE je sestavila doslej najdaljši primerljiv niz sprememb ledenih plošč Grenlandije in Antarktike. Med letoma 1979 in 2023 sta skupaj izgubili približno 11,3 bilijona ton ledu. Voda je prispevala približno 3,14 centimetra k globalnemu dvigu morske gladine. Število se zdi majhno, dokler ga ne povežemo z ogromno površino oceanov.

Grenlandija je prispevala približno 1,81 centimetra, Antarktika pa 1,33 centimetra. Ločiti moramo letna nihanja od večdesetletnega trenda. V zadnjih nekaj letih je bila izguba začasno počasnejša, vendar je bila skupna masna bilanca obeh plošč še vedno negativna.

Led ne izginja le s površinskim taljenjem

Ob izgubi ledu si pogosto predstavljamo luže na površini. Toda študija ocenjuje, da je okoli 84 odstotkov skupne izgube nastalo, ker so ledeniki tekli hitreje in nosili led v morje. Preostanek je povezan s površinskim taljenjem. Na zahodu Antarktike posebej spremljajo ledenika Pine Island in Thwaites.

Morska voda lahko segreva spodnjo stran plavajočega ledu. Ko ta opora oslabi, led iz notranjosti laže teče proti obali. Zato stanja ledene plošče ne moremo razumeti zgolj iz poletne temperature zraka ali ene fotografije obale.

Kako izmerimo bilijone ton?

Noben satelit ne vidi vsega. Nekateri merijo višino površja, drugi spremembe težnosti, radar in optične kamere pa gibanje ledenikov. IMBIE je uskladil 42 neodvisnih raziskav s podatki 27 satelitskih misij. Tako je mogoče razlike med instrumenti ločiti od resničnih sprememb ledu.

Za Grenlandijo zapis sega do leta 1972, za Antarktiko do 1979. Dolgi nizi so pomembni, ker lahko nekaj snežnih zim ali hladnejših poletij zakrije trajno izgubo. Satelitska slika Thwaitesa ob besedilu je iz leta 2026, torej po obdobju študije; ledenik ponazarja, ni pa sama dokaz izračunane izgube.

Zakaj so centimetri pomembni?

Višja morska gladina poveča nevarnost poplav in erozije, še posebej ob plimi in nevihti. Avtorji ocenjujejo, da lahko nekaj več kot trije centimetri povečajo število ogroženih ljudi za več milijonov. Učinek je odvisen od kraja, zaščite obale in drugih sprememb, zato to ni napoved za vsako obalo.

Meritve predvsem izboljšujejo modele prihodnjega dviga morja. Če vemo, kako ledeniki reagirajo na toplejši ocean, lahko bolje razumemo naslednje spremembe. Kratko upočasnjevanje ne izbriše desetletij pospešene izgube ledu.

Zakaj centimeter svetovnega povprečja ni nepomemben?

Globalna morska gladina je povprečna višina nad ogromno površino oceanov. Voda iz kopenskega ledu to izhodišče dvigne, nanj pa se prištejejo še plimovanje in nevihtni valovi. Že nekaj centimetrov lahko spremeni pogostost prestopanja lokalnega poplavnega praga. Učinek ni povsod enak: tla se ponekod dvigajo ali posedajo, tokovi prerazporejajo vodo, obalna zaščita pa se razlikuje med mesti.

Ledena odeja lahko izgublja maso tudi brez izrazitega taljenja na površju. Ledenik je gibljiva masa: ko hitreje odteka v morje, odnaša led, ki se je v notranjosti lahko nabiral stoletja. Plavajoča ledena polica lahko ta tok zadržuje kot opora. Če jo toplejša morska voda stanjša od spodaj, lahko kopenski led hitreje steče proti obali. Zato je merjenje hitrosti ledenikov tako pomembno kot temperatura zraka.

IMBIE združuje neodvisne satelitske metode, vendar ima tudi tako združevanje negotovosti. Višino površja pretvorimo v maso ob predpostavkah o gostoti snega, gravitacijski signal ločimo od drugih sprememb, podatki o pretoku pa potrebujejo karte debeline. Skladnost metod krepi zaupanje v trend. Fotografija enega ledenika nam pomaga razumeti kraj, ne more pa nadomestiti večdesetletne masne bilance.

Še ena pomembna podrobnost

Pri govorjenju o ledenih odejah je dobro ločiti morski led, plavajoče ledene police in led na kopnem. Morski led že izpodriva vodo, zato njegovo taljenje le malo neposredno dvigne globalno gladino. Kopenski led ob prihodu v ocean doda novo vodo. Plavajoča polica je že v morju, lahko pa zavira ledenik za seboj; njena izguba posredno pospeši prispevek kopenskega ledu. Pomembna je tudi hitrost, ne le skupna masa. Dva enako velika ledenika imata lahko drugačen prihodnji vpliv, če eden pospešuje, drugi pa miruje. Sateliti zato ponavljajo meritve položaja in višine, modeli pa preučujejo vpliv reliefa pod ledom, trenja in toplote oceana na tok. Prihodnje projekcije niso preprosto podaljšanje ravne črte iz preteklosti: odvisne so od segrevanja, obnašanja ledenikov in sprememb stabilnosti. Zato znanstveniki navajajo scenarije in razpone, ne ene gotove številke za vsako obalo.

Centimetrov svetovnega povprečja ne moremo neposredno prenesti na vsako plažo. Lokalno načrtovanje upošteva še plimo, nevihte, višino tal in spremembe morskih tokov. Svetovna bilanca ledu je osnova, za posamezno obalo pa potrebujemo dodatno raziskavo.