Zakaj se sezona taljenja arktičnega ledu ne podaljšuje več tako hitro?

Kaj so sateliti opazili?

Od leta 1979 raziskovalci spremljajo, kdaj se arktični morski led začne taliti in kdaj znova zamrzne. Nova analiza podatkov do leta 2023 kaže, da je sezona taljenja danes približno 40 dni daljša kot na začetku meritev. Največ se je podaljšala pred letom 2010; pozneje povprečna dolžina ni več rasla z enako hitrostjo.

Rezultat je zanimiv, ker se arktični zrak še naprej hitro segreva. Znanstveniki zato ne govorijo o okrevanju ledu, temveč o spremenjenem prepletanju vplivov. Nevihte, oblaki in veter lahko eno leto sezono podaljšajo, naslednje pa skrajšajo. Posamezno leto ni isto kot dolgoročni trend.

Zakaj je prej sezona rasla tako hitro?

Ko se bel led umakne, se razkrije temna morska voda. Ta vpije več Sončeve energije, zato se ocean dodatno ogreje in jeseni počasneje zamrzne. V 2000-ih je ta povratna zanka močno podaljševala sezono. Raziskava poudarja, da je bilo poznejše jesensko zmrzovanje pomembnejše od zgodnejšega spomladanskega taljenja.

Po letu 2010 so drugačni vzorci oblačnosti ponekod zmanjšali količino sončne svetlobe, ki doseže morje. To lahko začasno oslabi rast dolžine sezone. Toda današnji led je tanjši in mlajši od nekdanjega večletnega ledu, zato je še posebej občutljiv na spremembe vremena.

Kako so preverili ugotovitev?

Ekipa je povezala dolgo vrsto satelitskih opazovanj in primerjala začetek taljenja s ponovnim zmrzovanjem. Na Nasinih zemljevidih rdeča kaže območja, kjer se je sezona daljšala, modra pa tista, kjer se je krajšala. Zemljevid za 2000-a je večinoma rdeč, poznejši pa bolj pisan. Barve kažejo spremembo trenda, ne vrnitve debelega ledu.

Raziskovalci so preučili še energijsko bilanco: koliko toplote prispe od Sonca, ozračja in oceana ter koliko je Zemlja odda v vesolje. Takšna primerjava je pomembna, ker ima lahko enaka sprememba dolžine sezone različne vzroke. Meritve ne povedo, ali bo zastoj trajal.

Česa rezultat ne pomeni?

Arktika se še vedno segreva precej hitreje od svetovnega povprečja, preostali led pa je tanjši kot pred desetletji. Sezona taljenja je v celoti veliko daljša kot leta 1979. Kratek zastoj njenega nadaljnjega podaljševanja ne izniči izgube ledu in ne pomeni konca podnebnih sprememb.

Znanstveniki opozarjajo, da se lahko vzorec spet spremeni, zlasti če se še naprej tanjša debelejši led severno od Grenlandije in kanadskega Arktičnega arhipelaga. Nadaljnje satelitske meritve bodo pokazale, ali gre za prehodno premor ali trajnejšo spremembo.

Zakaj trajanje sezone ni enako količini ledu?

Začetek taljenja, konec zamrzovanja, površina ledu in njegova debelina niso ista količina. Sezona lahko dve leti traja podobno dolgo, konec poletja pa ostane različna količina ledu. Tanjše plošče se lažje lomijo in hitreje odzivajo na veter ter toplo vodo. Zato raziskovalci čas taljenja primerjajo z razširjenostjo, starostjo in debelino ledu. En kazalnik ne nadomesti drugih.

Pomembna je povratna zanka med barvo površine in sprejeto energijo. Sneg in led odbijeta veliko Sončeve svetlobe, odprti ocean pa je vpije več. Oblaki lahko morje zastrejo in hkrati zadržujejo toploto v ozračju; njihov celotni učinek je odvisen od letnega časa, kraja in višine. Če vidimo, da se sezona v nekem desetletju podaljšuje počasneje, še ne poznamo vzroka za vsako posamezno leto. Potrebne so analize energijske bilance in vremenskih razmer.

Pri branju novice poglejte začetek časovnega niza in merjeno količino. V primerjavi z letom 1979 je sezona še vedno občutno daljša, čeprav se je po letu 2010 njena povprečna rast upočasnila. Raziskovalci bodo spremljali, ali gre za trajnejši obrat ali prehodno nihanje. Pripravljenost na nove podatke ni slabost raziskave, ampak varovalo pred pretiranim razlaganjem nepričakovanega izida.

Še ena pomembna podrobnost

Arktični morski led plava, zato njegovo neposredno taljenje morske gladine ne dvigne na enak način kot taljenje kopenskega ledu. Izguba belega pokrova pa spremeni količino Sončeve energije, ki jo ocean vpije, ter vpliva na vreme, ekosisteme in plovbo. Tanjši led lahko isti veter lažje razbije in odnese, zato se njegova površina hitro spreminja. Satelitski začetek taljenja se pogosto določi iz sprememb mikrovalovnega sevanja površine; ni človeka, ki bi na vsaki ploskvi opazoval prvo kapljico. Pravilo za prag mora zato pri primerjavi desetletij ostati enako. Pomembno je preveriti tudi, koliko se rezultat spremeni ob nekoliko drugačnem pragu ali območju analize. Tak preizkus robustnosti pove, ali je zastoj trden izid ali posledica izbire metode. Raziskovalci ne trdijo, da se je povsod v Arktiki zgodilo isto: regionalne razlike so velike, zemljevid lahko hkrati kaže krajše in daljše sezone.

V sklepu moramo ohraniti obe dejstvi: povprečno podaljševanje sezone se je upočasnilo, Arktika pa je še vedno mnogo toplejša in ima manj starega ledu. Če en podatek skrijemo, slika ni popolnejša. Nove meritve bodo pokazale trajnost opaženega zastoja.