Ali lahko zvok, ki ga ne slišimo, vpliva na razpoloženje?

Kaj je infrazvok?

Zvok je sprememba tlaka, ki potuje skozi snov. Frekvenca pove, kolikokrat val zaniha v eni sekundi; merimo jo v hercih (Hz). Infrazvok označuje frekvence pod približno 20 Hz, običajno spodnjo mejo človeškega sluha. Ta meja ni neprehodna: ali človek nekaj sliši ali začuti, je odvisno tudi od ravni zvoka, hrupa v okolici in individualne občutljivosti. »Pod 20 Hz« zato ne pomeni »v nobenih okoliščinah ni mogoče zaznati«.

Infrazvok nastaja pri vulkanski in tektonski dejavnosti, nevihtah ter premikanju velikih količin zraka ali vode. Ustvarjajo ga tudi nekateri motorji, prezračevalni sistemi, promet in druga oprema. Znanstveniki ga merijo prav zato, ker prenaša informacije o pojavih, ki jih s sluhom ne moremo zanesljivo spremljati. To, da vir ustvarja zelo nizke frekvence, samo po sebi še ne pove, da je škodljiv. Pomembni so tudi raven, trajanje in okoliščine izpostavljenosti.

Nizki toni imajo dolge valovne dolžine. Pri 18 Hz en nihaj traja približno 0,056 sekunde, valovna dolžina v zraku pa meri okrog 19 metrov. Zato lahko velikost prostora, njegove stene in položaj človeka vplivajo na raven, ki jo izmerimo na posameznem mestu. Raziskovalci se niso mogli zanesti zgolj na nastavitev zvočnikov: signal so z instrumenti preverili tam, kjer so sedeli udeleženci.

Kako so izvedli poskus?

Raziskovalci kanadske univerze MacEwan so vključili 36 študentov in jih naključno razdelili v štiri skupine. Vsi so poslušali kratek glasbeni odlomek, bodisi pomirjujoč bodisi vznemirjajoč. V polovici primerov je bil poleg glasbe vključen vir infrazvoka s frekvenco približno 18 Hz; v drugi polovici je bil izključen. Tako so lahko primerjali učinek vrste glasbe in prisotnosti zelo nizke frekvence, ne da bi vsako spremembo pripisali samo »srhljivi« melodiji.

Infrazvok sta ustvarjala dva nizkotonska zvočnika zunaj vidnega polja udeležencev. Raziskovalci so v preskusnih prostorih pri tej frekvenci izmerili približno 75–78 dB. Poslušanje je trajalo okrog pet minut. Udeleženci so takoj nato ocenili glasbo in svoje občutke. Vzorec sline so oddali tik pred izpostavljenostjo in približno 20 minut po njenem začetku. V njem so izmerili kortizol, hormon, ki sodeluje pri odzivanju telesa na različne zahteve in obremenitve.

Število decibelov lahko bralca zavede, če ga bere brez okoliščin. Ravni, izmerjene pri 18 Hz, ni mogoče preprosto pretvoriti v občutek glasnosti navadnega govora ali glasbe, saj človeško uho ni enako občutljivo za vse frekvence. Pomembna sta tudi instrument in način merjenja. Številka v tej raziskavi opisuje določen nadzorovan signal, ne pa splošne meje, nad katero je infrazvok »nevaren«.

Kaj so udeleženci poročali?

Ljudje, izpostavljeni infrazvoku, so glasbo v povprečju ocenili kot bolj žalostno in manj zanimivo. Poročali so tudi o večji razdražljivosti in manjšem zanimanju. Razlike so se pojavile ob pomirjujočem in ob vznemirjajočem odlomku. Udeleženci niso zanesljivo ugotovili, ali je bil vir infrazvoka vključen. Njihovi odgovori niso bili boljši, kot bi pričakovali pri naključnem ugibanju.

V skupini z infrazvokom so izmerili tudi višjo raven kortizola v slini. To je merljiva telesna sprememba, vendar kortizol ni preprost »merilnik strahu«. Njegova raven se čez dan spreminja in se odziva na več dejavnikov. Previdnejši sklep je, da je bila izpostavljenost v teh posebnih laboratorijskih razmerah povezana z manj ugodnimi ocenami in spremembo enega pokazatelja stresnega odziva.

Primerjava vzorcev sline pred izpostavljenostjo in po njej je koristna, ker upošteva začetno raven vsakega človeka. Toda če je v vsaki skupini samo devet ljudi, lahko osebne razlike močno vplivajo na povprečje. Statistično značilna razlika je znak, vreden nadaljnjih raziskav, sama pa ne pove, kako velik bi bil učinek v vsakdanjem življenju. Za to potrebujemo ponovitve poskusa in natančno primerjavo z dejansko izpostavljenostjo zunaj laboratorija.

Raziskovalci niso našli prepričljivega porasta poročanega strahu ali tesnobe. To je pomembna razlika med rezultatom in privlačnim naslovom o »srhljivem zvoku«. Neprijetnost, razdražljivost in strah niso enaka psihološka stanja. Znanstveno pošten zapis mora povedati, kaj so merili, kaj so našli in česa niso našli.

Kako lahko deluje val, ki ga ne slišimo?

Ena možnost je, da zelo nizke vibracije vplivajo na dele čuta za ravnotežje ali druge telesne signale, čeprav jih ne doživimo kot običajen zvok. V notranjem ušesu so otolitni organi, ki nam pomagajo zaznavati položaj in gibanje glave. Tak mehanizem je bil na podlagi starejših raziskav, med njimi poskusov na živalih, predlagan kot hipoteza. Nova študija ni merila delovanja teh organov, zato ne more pokazati, da so povzročili spremembe razpoloženja pri udeležencih.

Druga možnost so različni telesni ali zvočni signali, ki jih poskus ni povsem ločil. Raziskovalci so skušali odstraniti lahko slišne in vidne znake delovanja zvočnikov. Kljub temu z enim majhnim poskusom ni mogoče izključiti vsake drugačne razlage. Zato se raziskave ponavljajo z novimi skupinami, opremo, frekvencami in načini merjenja.

Kako daleč lahko prenesemo sklep?

Vzorec je bil majhen: po devet ljudi v vsaki od štirih skupin, večinoma mladi študenti. Enega vzorca sline niso mogli uporabiti, zato je analiza kortizola zajela 35 oseb. Preizkusili so eno približno frekvenco, en razpon ravni in kratko izpostavljenost. Niso preučevali otrok, starejših, različnih vsakdanjih stavb ali dolgotrajnega bivanja ob napravi. Rezultati zato ne upravičujejo sklepa, da je vsak prezračevalnik ali vsaka nizka vibracija vzrok slabega razpoloženja.

Posebej pomembno je ločiti laboratorijski učinek od razlage pripovedi o duhovih. V stari hiši lahko na občutek nelagodja hkrati vplivajo svetloba, temperatura, pričakovanja, neznani zvoki in zgodbe, ki smo jih slišali. Tudi če bi poznejše raziskave potrdile, da k takšnemu doživljanju prispeva infrazvok, to še ne bi pomenilo, da je edini vzrok. Ta študija ni preučevala »strašljivih« stavb in ni pokazala, da infrazvok povzroča halucinacije.

Zakaj je raziskava kljub temu koristna?

Privlačno domnevo spremeni v vprašanje, ki ga je mogoče preveriti. Raziskovalci so določili frekvenco, nadzirali prisotnost signala, primerjali skupine ter merili osebne odzive in biološki pokazatelj. Naslednji koraki so večji vzorci, različne starosti, več ravni in frekvenc ter ponovitev v običajnih okoljih ob skrbnem spremljanju drugih razmer. Tako znanost napreduje od zanimivega znaka do razumevanja, kako zanesljiva je ugotovitev in kje so njene meje.