Koliko lahko zaupamo spominu očividca?

Spomin ni posnetek

Predstavljajmo si, da smo nekaj sekund opazovali prometno nesrečo. Pozneje jo lahko opišemo, vendar možgani niso shranili vsake sličice kot kamera. Pozornost med opazovanjem izbere le del informacij. Ko se dogodka spomnimo, te sledi povežemo z znanjem, pričakovanji in vsem, kar smo slišali medtem. Zato se lahko iskrena in prepričljiva pripoved razlikuje od tega, kar se je dejansko zgodilo.

V znanih poskusih sta Elizabeth Loftus in John Palmer udeležencem pokazala filme prometnih trkov. Nato sta spremenila glagol v vprašanju o hitrosti avtomobilov. Ljudje, ki so dobili močnejši izraz, na primer »treščila«, so ocenili višjo hitrost kakor tisti, ki so slišali milejše besede. V drugem delu raziskave so tudi pogosteje poročali o razbitem steklu, čeprav ga v posnetku ni bilo. Ni nujno, da so namerno lagali: poznejše vprašanje je vplivalo na to, kaj so prijavili kot svoj spomin.

Psihologi temu pravijo učinek napačne informacije. Včasih je težko ločiti, kaj smo res videli, od tega, kar nam je kdo povedal, kar smo prebrali v novicah ali si predstavljali med pripovedovanjem. To je težava pri ugotavljanju vira spomina: od kod izvira posamezna podrobnost? V vsakdanjem življenju je napaka lahko neškodljiva; v preiskavi pa razlika med »videl sem« in »nekdo mi je povedal« lahko spremeni življenje druge osebe.

Takšni poskusi ne pomenijo, da je vsak del našega spomina napačen. Pokažejo, kako se lahko odgovor o določenih podrobnostih spremeni, ko se spremenijo informacije po dogodku. Človek se na primer pravilno spomni trka dveh vozil, a zmotno meni, da je videl steklo na cesti. Razlika med pravilnim jedrom in napačno podrobnostjo je razlog za skrbno preverjanje, ne za popolno sprejetje ali zavrnitev pričevanja.

Napaka lahko nastane že pri opazovanju

Spomin ne more biti natančnejši od zaznave, iz katere nastane. Obraz, ki ga vidimo od daleč, pri slabi svetlobi ali le za hip, pusti manj zanesljivih sledi. Stres, zakrit pogled in pozornost, usmerjena na drug predmet, nalogo še otežijo. Raziskave kažejo tudi, da ljudje v povprečju težje prepoznavajo obraze pripadnikov skupin, s katerimi imajo manj izkušenj. To so statistični vzorci, ne sodba o točnosti posamezne priče.

Zato je koristno čim prej zapisati okoliščine opazovanja: koliko časa je srečanje trajalo, s kakšne razdalje, pri kakšni svetlobi in kaj je priča najprej opisala s svojimi besedami. Poznejša, mnogo podrobnejša zgodba ne more naknadno izboljšati prvotnega pogleda. Pomembno je tudi ločiti opis pred ogledom fotografij od opisa, ki je nastal po njem.

Odprto vprašanje, na primer »Kaj se je zgodilo potem?«, priči omogoči, da sama navede, česa se spomni. Vprašanje »Ali je imel moški v rdeči jakni nož?« pa že ponudi dve informaciji, ki morda nista bili del prvotne zaznave. Zapis prvih besed priče brez dopolnjevanja in razlage ohrani sled o tem, kaj je vedela, preden je do nje prišla nova različica dogodka.

Kako lahko postopek prepoznave spremeni spomin

Predstavljajmo si, da policija priči najprej pokaže eno osebo, nekaj dni pozneje pa niz fotografij, v katerem je isti obraz znova. Zdaj se lahko zdi znan, ker je priča že videla prvo fotografijo, ne zato, ker bi osebo videla na kraju dogodka. To je napaka pri pripisovanju vira občutka poznanosti. Če uradnik nato reče »dobro ste izbrali«, se lahko začetna negotovost spremeni v prepričanost, ki jo priča pozneje iskreno kaže na sodišču.

Zato znanstvena priporočila zahtevajo pošteno sestavljen niz fotografij. Ljudje, ki niso osumljenci, naj ustrezajo prvotnemu opisu, da ena oseba ne izstopa očitno od drugih. Priči je treba jasno povedati, da storilca morda sploh ni med prikazanimi. Oseba, ki vodi postopek, po možnosti ne sme vedeti, kdo je osumljenec. Tak dvojno slepi postopek zmanjša tveganje, da bi pričo z očesnim stikom, tonom glasu ali drugim nenamernim znakom usmerila k odgovoru.

Prvo prepoznavo je treba ohraniti kar se da natančno: koga je priča izbrala, kdaj se je to zgodilo in kako je takrat s svojimi besedami izrazila gotovost. Pomembna je tudi odločitev »nihče od prikazanih«. Ponovljeni preizkusi in komentarji preiskovalcev pozneje spremenijo okoliščine, v katerih ocenjujemo zanesljivost spomina.

Pošten niz fotografij ne pomeni, da morajo biti vsi videti enako. Cilj je, da opis, ki ga je priča podala pred postopkom, ne izpostavi samo osumljenca. Če je bil opis »mlada oseba s kratkimi lasmi«, bi bilo problematično prikazati enega mladega moškega s kratkimi lasmi med mnogo starejšimi ljudmi. Izbira bi tedaj lahko odražala sestavo niza in ne prepoznave obraza z dogodka.

Je gotovost vendarle koristna?

Odvisno je od trenutka, ko jo izmerimo. Gotovost, izražena pri prvi prepoznavi takoj po nepristranskem postopku, lahko vsebuje informacijo o verjetnosti pravilne izbire. Raziskave ne podpirajo preprostega pravila, da je vsaka samozavestna izjava pravilna. Njena vrednost se zmanjša, če so pred prvo izbiro osumljenca že pokazali, če je bila priča deležna sugestij, povratnih informacij ali večkratnega ponavljanja.

Primerjajmo dve izjavi: »Priča je na sodišču popolnoma prepričana« in »Priča je bila popolnoma prepričana pri prvi nepristranski prepoznavi«. Druga je za presojo uporabnejša, vendar tudi sama ne reši primera. Prepoznavo je treba povezati z drugimi neodvisnimi dokazi. Sodišče mora razumeti, kako je pričevanje nastalo, ne zgolj slišati njegove končne različice.

Kaj se dogaja v možganih?

Pri nastajanju in priklicu spomina sodeluje mreža možganskih predelov. Hipokampus je posebno pomemben za povezovanje delov dogodka, na primer kraja, časa in tega, kar smo videli. Vendar ni enega samega »skladišča« z dokončnim videoposnetkom. Ko se spominjamo, se različni deli izkušnje znova aktivirajo in sestavijo. Poznejše znanje lahko vpliva na priklic, vendar to ne pomeni, da se vsak spomin ob vsakem priklicu nujno spremeni.

Kaj se lahko iz tega naučimo?

Pričevanje očividca ni niti nezmotljivo niti brez vrednosti. Njegova uporabnost je odvisna od kakovosti prvotne zaznave in od tega, kako dobro je postopek zaščitil spomin pred poznejšimi vplivi. Najbolj pošteno vprašanje ni zgolj »Ali priča zveni prepričljivo?«, temveč »Kaj je lahko videla, kaj je povedala takoj in kako je potekala prva prepoznava?« Znanost pomaga, da se tak dokaz pridobi in presoja bolje, ne pa da bi priče vnaprej razglasili za nezanesljive.