Luna že ima ime
Ko rečemo Luna in mislimo na Zemljin , uporabljamo ime določenega nebesnega telesa. Ko govorimo o Jupitrovih lunah, ima ista beseda širši pomen: označuje naravne spremljevalce planetov. V strokovni rabi je pogost izraz »«, ki ga moramo razlikovati od umetnih satelitov, izdelanih na Zemlji. Razlika med posameznim objektom in vrsto objektov torej obstaja, čeprav sta besedi skoraj enaki.
, znana pod kratico , v angleški znanstveni rabi uporablja ime Moon z veliko začetnico. To ne pomeni, da morajo vsi jeziki prevzeti angleško besedo: v srbščini pišemo Mesec, ko označujemo to nebesno telo, v slovenščini pa Luna. Luna in Selene imata pomembno jezikovno in kulturno zgodovino, vendar z njima ni treba »popravljati« domnevno nepopolnega imena. Naš satelit ima ime; tako dobro ga poznamo, da pogosto pozabimo, da gre za ime.
V besedi mesec se skriva koledar
V srbščini ista beseda označuje nebesno telo in del leta. Stavka »Mesec se vidi iznad krova« — Luna je vidna nad streho — in »vratiću se za mesec dana« — vrnil se bom čez mesec dni — uporabljata dva povezana pomena. Podobna zveza obstaja v drugih slovanskih jezikih, tudi v slovenski besedi mesec. Slovenski slovar na portalu Fran jo povezuje s praslovansko obliko in navaja sorodne besede, med njimi srbski mesec in hrvaški mjesec. Povezava ni nastala naključno v sodobnem govoru.
proučuje izvor besed ter spremembe njihovih oblik in pomenov. V tem primeru nas vodi do mnogo starejših jezikovnih osnov, povezanih z Luno in mesečnim obdobjem. Jezikovna sorodnost ne pomeni, da si je en današnji narod besedo izposodil od drugega. Različni jeziki so lahko sorodne besede podedovali iz davnega skupnega jezika, nato pa jih skozi stoletja spreminjali na različne načine.
Kaj razkrivata angleški besedi moon in month?
Angleška beseda moon izhaja iz staroangleške mōna, month pa označuje mesec kot časovno enoto. Online Etymology Dictionary oba izraza prek starejših germanskih oblik povezuje s skupno družino besed za Luno in mesec. Povezuje ju tudi z osnovo s pomenom »meriti«, v zvezi z uporabo za spremljanje časa. Podobnost med moon in month ima torej zgodovinsko razlago in ni le naključna podobnost zvoka.
Zgodbo je vendarle treba povedati natančno. Angleški moon ni preprosto nastal s prevzemom latinske besede za mesec, srbski mesec pa ni izpeljan iz angleškega moon. Latinski mensis, ki pomeni »mesec«, in angleške oblike imajo starejše jezikovne povezave. Rekonstrukcije najstarejših osnov so sklepi jezikoslovcev na podlagi primerjave jezikov, ne ohranjena izjava človeka, ki se je nekoč odločil, kako bo imenoval Luno. Datuma prve izgovorjave njenega imena ne poznamo.
Zakaj je bila Luna dobra naravna ura?
Sonce jasno ločuje dan od noči, Luna pa ponuja dodatno, počasnejšo spremembo, ki jo lahko spremljamo s prostim očesom. Ozek srp se širi, nato vidimo približno polovico osvetljenega diska in zatem polno Luno; pozneje se osvetljeni del spet manjša. Od ene mene do njene naslednje ponovitve mine približno 29,5 dneva. Tak cikel omogoča delitev časa na prepoznavna obdobja, daljša od dneva, tudi brez mehanske ure ali natisnjenega koledarja.
Ljudem ni bilo treba najprej razumeti nastanka men, da bi uporabili njihovo ponavljanje. Lahko so zapisovali zaporedje vidnih sprememb in ga primerjali z dogodki, ki so jih želeli spremljati. Astronomska razlaga in praktična uporaba nista nujno nastali hkrati. Lunin cikel ni popoln merilnik vsakega posameznega dneva: oblaki, lega na nebu in vidljivost tankega srpa otežujejo opazovanje. Kljub temu njegov vzorec ponuja veliko več informacij kot naključno spreminjajoča se svetloba na nebu.
Ena Luna, dva različna »meseca«
V astronomiji je pomembno povedati, glede na kaj merimo gibanje. , približno 27,3 dneva, je čas enega obhoda Lune okoli Zemlje glede na oddaljene zvezde. , približno 29,5 dneva, meri vrnitev iste mene, na primer od mlaja do naslednjega mlaja. Razlika nekaj več kot dveh dni ni napaka v podatkih, temveč posledica izbire drugačnega merila.
Medtem ko Luna obkroža Zemljo, se Zemlja skupaj z njo giblje okoli Sonca. Po enem obhodu glede na zvezde se je lega Sonca glede na sistem Zemlja–Luna že spremenila. Luna mora zato nadaljevati gibanje, da se ponovi ista razporeditev, ki določa meno. ti obdobji ločuje prav iz tega razloga. Ko vprašamo, koliko traja »lunin mesec«, moramo najprej določiti, ali nas zanima glede na zvezde ali cikel videza, ki ga opazujemo z Zemlje.
Zakaj se januar ne začne nujno z mlajem?
Dvanajst ciklov po približno 29,53 dneva skupaj traja okoli 354,4 dneva. Leto, ki sledi vračanju letnih časov, traja približno 365,24 dneva, zato se ritma razlikujeta za okoli enajst dni. Koledar, ki temelji samo na dvanajstih , ne ostane trajno usklajen z letnimi časi. Ta račun pojasni, zakaj je bilo usklajevanje in Sončevega letnega cikla pomemben problem v zgodovini koledarjev.
sledi Luninim ciklom, pa jih poskuša uskladiti tudi z letnimi časi, na primer z občasnim dodajanjem še enega meseca. Civilni , ki ga danes najpogosteje uporabljamo, sledi Sončevemu letnemu ciklu. Njegovi meseci z 28, 29, 30 ali 31 dnevi ne ustrezajo natančno zaporednim . Beseda mesec je ostala v jeziku tudi po spremembi organizacije koledarja.
Kdaj je postalo jasno, da obstajajo tudi druge lune?
Januarja 1610 je Galileo Galilei opazoval Jupiter s teleskopom in v njegovi bližini spremljal majhne svetle točke. Njihove lege so se spreminjale iz noči v noč. Ponavljajoča se opazovanja so pokazala, da se ne vedejo kot oddaljene nepremične zvezde: krožile so okoli Jupitra. Danes jim pravimo — Io, Evropa, Ganimed in Kalisto. Odkriti so bili naravni spremljevalci drugega planeta, Zemljina Luna pa je postala zgled za razumevanje celotne skupine nebesnih teles.
Odkritje in poimenovanje pa nista isti dogodek. Simon Marius je današnja imena satelitov predlagal leta 1614 na pobudo Johannesa Keplerja, medtem ko Galileo sprva ni uporabljal teh štirih imen. Tudi Marius je satelite opazoval približno v času Galilejevih opažanj. Nova opažanja spreminjajo tudi jezik: angleška beseda moon, prej povezana z Zemljinim spremljevalcem, se je razširila še na satelite drugih planetov. slovar to rabo beleži v 17. stoletju.
Luna, Selene in imena, ki opisujejo svetlobo
Rimljani so uporabljali ime Luna, ki je bilo tudi ime boginje Lune. Od tod izhajajo poimenovanja v romanskih jezikih, na primer italijanski in španski luna ali francoski lune. Tudi znanstveni pridevnik lunarni ima to latinsko povezavo. Online Etymology Dictionary latinsko luna povezuje s starejšo osnovo za svetlobo oziroma sijaj. Imena Lune torej ne ohranjajo le zamisli o merjenju časa: nekatera poudarjajo njeno opazno svetlobo.
Grško ime Selene je povezano z grško boginjo Lune in jezikovno osnovo za svetlobo. V znanstvenem izrazu je ohranjena sled tega imena: označuje proučevanje in opisovanje Lunine površine. Različni jeziki lahko poudarijo različne lastnosti istega telesa, ne da bi bilo katero ime zaradi tega manj resnično. Ime pove nekaj o ljudeh, ki ga uporabljajo, njihovem jeziku in zgodovini opazovanja, pa tudi o samem objektu.
Zakaj ima Luna »morja«, v katerih ni morij?
Na fotografiji polne Lune jasno razlikujemo temnejša in svetlejša območja. Temne ravnice se tradicionalno imenujejo lunina morja oziroma latinsko maria. Izraz izvira iz časa, ko so temna območja razlagali kot vodne površine. Zemljevidi iz 17. stoletja so utrdili imena, ki se uporabljajo še danes. Ohranjeno ime ne pomeni, da se je skupaj z njim ohranila tudi stara razlaga.
Danes vemo, da so to večinoma ravnice, nastale iz kamnine, ki se oblikuje z ohlajanjem in strjevanjem lave. Imena, kot je Morje tišine, pripadajo zgodovini kartografije Lune. , , vzdržuje register planetarnih imen v sodelovanju z . Za raziskovalce je koristno, da različne ekipe isto območje označujejo z istim imenom. Na enem nebesnem telesu imamo tako zelo staro ime celotnega objekta in sistem imen posameznih kraterjev, ravnic ter drugih reliefnih oblik.
NASA / Baz Oldrin · Viri ↗ · Pogoji uporabe slike ↗
Njeno ime je staro, naše razumevanje pa se je spremenilo
Luna ima premer približno 3.475 kilometrov, od Zemlje pa je v povprečju oddaljena okoli 384.400 kilometrov. Njena pot ni popolna krožnica, zato razdalja ni stalna. Okoli svoje osi se zavrti v približno enakem času, kot obkroži Zemljo. Zaradi tega je proti nam večinoma obrnjena ista stran. Druga stran ni trajno temna: tudi na njej se izmenjujeta osvetlitev in tema.
Vesoljska plovila in meritve so nam ponudili pogled, ki ga prejšnji opazovalci niso imeli. Fotografija Zemlje nad luninim obzorjem, ki jo je Bill Anders posnel med odpravo Apollo 8, kaže znani par teles iz neobičajne smeri. Na njej Luna postane pokrajina v ospredju, Zemlja pa oddaljeni svet. Takšna sprememba perspektive dopolnjuje zgodbo o imenih: ime Lune je nastalo iz izkušenj ljudi na Zemlji, astronomija pa proučuje ta objekt ne glede na naš položaj opazovanja.
NASA / Bil Anders · Viri ↗ · Pogoji uporabe slike ↗
Majhna raziskava: izdelaj svoj dnevnik Lune
Za preverjanje osnovne zamisli zadostuje nekaj tednov opazovanj. Ko je Luna vidna, zabeleži datum, čas, smer opazovanja in približno obliko osvetljenega dela. Vsakič jo nariši znotraj enako velikega kroga. Ni nujno vidna ob istem času vsak večer; kadar razmere dopuščajo, poskusi tudi podnevi. Tako dobiš zaporedje opažanj, ki kaže, kako se njena mena spreminja in kdaj jo lahko opazimo na nebu.
Dnevnik ne bo takoj dal natančnega , lahko pa jasno loči opažanje od domneve. Zapiši, kaj si zares videl in kaj po tvojem to pojasnjuje, nato zapise primerjaj z zanesljivim prikazom . Prav prepoznavanje ponavljanja je osnova povezave med nebesnim telesom in časovno enoto. Odgovor na začetno vprašanje zato presega zgodbo o eni besedi: ime Lune ohranja sled dolgega človeškega prizadevanja, da v pravilnostih neba najde mero časa.
